SMRT je del ŽIVLJENJA
SMRT!
Nekaj, kar veliko ljudi bega, ne želijo o tem govoriti. Pa je tako naravno - del življenja. Sam se rodiš in sam umreš. Na začetku, no ne vem, se ne spomnim. Na koncu ostajamo sami s sabo in svojo bilanco življenja. Morda pa nas je tega tako strah. Ali bolečine...... Všeč mi je Manca Košir, ki o tem tako lepo razmišlja drugače na svoj način. Zakaj pa ne bi imeli svoj zapisan govor, za naš pogreb, svojo izbrano pesem, zakaj me na koncu tisti, ki me celo življenje niso poznali, morda spoznajo. Zakaj ljudje razmišljamo, da nekoga poznamo. Ga res? Koliko časa si namenimo za časa življenja, da spregovorimo o smrti. Je konec, ko moramo razmišljati tudi o tem. In tisti, ki so nas ljubili morajo vedeti, kaj smo si želeli. SMRT je del nas samih. Kot smo zaznavali življenje, tako na koncu zaznamo našo smrt.
Nekdo bo o njem ali njej rekel: " Bil-a je preprost-a, skromen-a, preživljal-a je številčno družino....."
Mar je to res? Kdo ga opisuje, kdo mu je videl v dušo, kolikokrat so ga vprašali, kako se počuti.... Kdo je tisti, ki lahko o njem ali njej sodi, če v času njegovega življenja ni imel nikoli časa zanj-zanjo. So ga otroci poznali, ga je poznala soproga ali soprog...... Če je bil ali bila del vesolja, del nas samih, pa čeprav samo bežno. Smo omejeni s časom in prostorom. Moja občutja so ločena od vaših. Kako lahko z gotovostjo trdite, da me razumete. Življenje nas omejuje na naše želje in naše občutke, ki pa niso od drugih.
Življenje vsakega uči nekaj drugega. Kako lahko z gotovostjo trdimo, da razumemo, kako mu je bilo. Ali kako je bila takšna in takšna....., če ji nikoli nismo prisluhnili.
Vsi, ki ljubijo, čutijo veliko bolečino ob izgubi ljubljene osebe. Mar ne bi bilo lepše, če bi se veselili in bili hvaležni za vse spomine, ki so si jih delili.
Pa bi mi nekdo rekel: " Naj se veselim, da je moj otrok šel pred menoj?" Da, ni imel časa užiti življenja, se ga veseliti in biti zdrav.
Žal mi je, tudi jaz čutim bolečino. Žal mi je za vse vas, ki ste se in se boste soočali s SMRTJO, nekoga, ki ga ljubite, ste ga ljubili. In ga še želite imeti ob sebi. Imamo to pravico? Ne vem, kako naj odgovorim. Kajti ne vem, kako razmišljate ta trenutek vi. Kot ne vem, kako bi v tem trenutku razmišljala jaz. Bila bi bolečina. Ampak jaz govorim o svoji smrti.
Ko bo prišla SMRT zame, jo bom sprejela z odprtimi rokami. Zato, zaradi mene ne bodite žalostni.
Sedaj pa se še učim ŽIVLJENJA.
HVALEŽNA SEM, za vsak dan. Hvaležna za vsakogar, ki mi je polepšal življenje in me je iskreno vprašal, kako sem. Želim vam, čim manj bolečine in, da bi se lahko veselili tako življenja, kot smrti.
Nikogar nisem hotela prizadeti, to ni bil moj namen. Hotela sem govoriti o smrti. O tisti, o kateri vsak ne more govoriti.
Nekaj, kar veliko ljudi bega, ne želijo o tem govoriti. Pa je tako naravno - del življenja. Sam se rodiš in sam umreš. Na začetku, no ne vem, se ne spomnim. Na koncu ostajamo sami s sabo in svojo bilanco življenja. Morda pa nas je tega tako strah. Ali bolečine...... Všeč mi je Manca Košir, ki o tem tako lepo razmišlja drugače na svoj način. Zakaj pa ne bi imeli svoj zapisan govor, za naš pogreb, svojo izbrano pesem, zakaj me na koncu tisti, ki me celo življenje niso poznali, morda spoznajo. Zakaj ljudje razmišljamo, da nekoga poznamo. Ga res? Koliko časa si namenimo za časa življenja, da spregovorimo o smrti. Je konec, ko moramo razmišljati tudi o tem. In tisti, ki so nas ljubili morajo vedeti, kaj smo si želeli. SMRT je del nas samih. Kot smo zaznavali življenje, tako na koncu zaznamo našo smrt.
Nekdo bo o njem ali njej rekel: " Bil-a je preprost-a, skromen-a, preživljal-a je številčno družino....."
Mar je to res? Kdo ga opisuje, kdo mu je videl v dušo, kolikokrat so ga vprašali, kako se počuti.... Kdo je tisti, ki lahko o njem ali njej sodi, če v času njegovega življenja ni imel nikoli časa zanj-zanjo. So ga otroci poznali, ga je poznala soproga ali soprog...... Če je bil ali bila del vesolja, del nas samih, pa čeprav samo bežno. Smo omejeni s časom in prostorom. Moja občutja so ločena od vaših. Kako lahko z gotovostjo trdite, da me razumete. Življenje nas omejuje na naše želje in naše občutke, ki pa niso od drugih.
Življenje vsakega uči nekaj drugega. Kako lahko z gotovostjo trdimo, da razumemo, kako mu je bilo. Ali kako je bila takšna in takšna....., če ji nikoli nismo prisluhnili.
Vsi, ki ljubijo, čutijo veliko bolečino ob izgubi ljubljene osebe. Mar ne bi bilo lepše, če bi se veselili in bili hvaležni za vse spomine, ki so si jih delili.
Pa bi mi nekdo rekel: " Naj se veselim, da je moj otrok šel pred menoj?" Da, ni imel časa užiti življenja, se ga veseliti in biti zdrav.
Žal mi je, tudi jaz čutim bolečino. Žal mi je za vse vas, ki ste se in se boste soočali s SMRTJO, nekoga, ki ga ljubite, ste ga ljubili. In ga še želite imeti ob sebi. Imamo to pravico? Ne vem, kako naj odgovorim. Kajti ne vem, kako razmišljate ta trenutek vi. Kot ne vem, kako bi v tem trenutku razmišljala jaz. Bila bi bolečina. Ampak jaz govorim o svoji smrti.
Ko bo prišla SMRT zame, jo bom sprejela z odprtimi rokami. Zato, zaradi mene ne bodite žalostni.
Sedaj pa se še učim ŽIVLJENJA.
HVALEŽNA SEM, za vsak dan. Hvaležna za vsakogar, ki mi je polepšal življenje in me je iskreno vprašal, kako sem. Želim vam, čim manj bolečine in, da bi se lahko veselili tako življenja, kot smrti.
Nikogar nisem hotela prizadeti, to ni bil moj namen. Hotela sem govoriti o smrti. O tisti, o kateri vsak ne more govoriti.
Komentarji
Objavite komentar