URSU ustvarjalnica

Tukaj sem zato, ker se moram še v življenju nekaj naučiti. Enkratna sem in taki ste tudi vsi drugi.  Seveda se imam rada in se sprejemam takšno kot sem. Ampak, včasih žene, dekleta malce damo sebe v drugi plan. In s časoma pozabimo nase. Zahtevajte svojo pozornost nazaj in najdite spet svojo moč. Ljubite sebe, bodite pozorne do sebe, kajti odvzele ste si jo same. Sprejemam svojo moč in cenim se. Vredna sem ljubezni in dajem si jo. Učim sebe in druge, kako je potrebno ljubiti najprej sebe.  Ljubezen do sebe in drugih mi daje moč in mi omogoča, da sem vse, kar sem lahko. Naj me sprejmejo ali ne, jaz sem takšna in taka sem si všeč. Trudim se kolikor se moram, da bi moje srce vedno prevzemalo nadzor nad razumom in Egom. Ko to počnem, se resnično ljubim. Takrat sem najlepša različica same sebe. In rada vas imam vse, ki iz mene vlečete tisto najboljše, kar znam in sem. Rada se imam v vseh izkušnjah in vse je v redu, tako kot se zgodi. Učim pa se zavedanja vsakega trenutka, da s svojim razmiš

SMRT!  Nekaj, kar veliko ljudi bega, ne želijo o tem govoriti. Pa je tako naravno - del življenja. Sam se rodiš in sam umreš. Na začetku, no ne vem, se ne spomnim. Na koncu ostajamo sami s sabo in svojo bilanco življenja. Morda pa nas je tega tako strah. Ali bolečine...... Všeč mi je Manca Košir, ki o tem tako lepo razmišlja drugače na svoj način. Zakaj pa ne bi imeli svoj zapisan govor, za naš pogreb, svojo izbrano pesem, zakaj me na koncu tisti, ki me celo življenje niso poznali, morda spoznajo.  Zakaj ljudje razmišljamo, da nekoga poznamo. Ga res? Koliko časa si namenimo za časa življenja, da spregovorimo o smrti. Je konec, ko moramo razmišljati tudi o tem. In tisti, ki so nas ljubili morajo vedeti, kaj smo si želeli. SMRT je del nas samih. Kot smo zaznavali življenje, tako na koncu zaznamo našo smrt.  Nekdo bo o njem ali njej rekel: " Bil-a je preprost-a, skromen-a, preživljal-a je številčno družino....." Mar je to res? Kdo ga opisuje, kdo mu je videl v dušo, kolikokra

Imela sem občutek, pa ga nisem poslušala. Potem pa se zgodi klic v sili. V življenju je že tako, kar vidimo okrog sebe, kar čutimo, je tako, kot je.  Ker že toliko časa iz življenja v življenje, nenehno in na en sam način zaznamo svoje izkustvo notranje in zunanje resničnosti. Kar pa nas velikokrat pripelje do zmotne predstave, da je to, kar vidimo in čutimo, tudi objektivno resnično. Naša duhovna pot nas vodi k učenju in spreminjanju in neposredno utrjevanju novih zaznav. Ali delamo prav ali narobe. Le, če želimo spreminjati sebe, se naše predstave o svetu, o nas samih, ljudi okoli sebe, počasi čistijo, namesto tega pa se nam odpira, nekaj povsem novega. Ali kot je rekel meni neznan avtor: "Ko bi se vrata zaznave očistila, bi bilo vse videti...... kakršno je, neskončno." Potem pa se zavem zaznave v sebi. Kako dobro vem, da vse stvari okoli mene odhajajo, minejo, se končajo...... Nekateri bodo zaznali svojo resnično naravo. Vse je odvisno, kako živijo ta trenutek. Naše zda