PRAVLJICA ZA VNUKA MOJE PRIJATELJICE

To me navdihuje, ko mislim na najboljše, na tiste, ki jih imam rada. Kako jim polepšati in zanje ustvariti nekaj lepega. Rada sem zapisala pravljico za mojo najboljšo prijateljico oziroma ob enem letu njenega vnuka. Hvala, ker lahko ustvarjam s takim navdušenjem, ravno zato, ker v meni prebujaš tisto najboljše v meni. Zaradi tebe rastem in se želim učiti še in še.......

ZGODBA O ŠKRATU NIKU

Pred vami je zgodba, ki govori o malem NIKU. Tistemu Niku, ki mnoge spomni na gozdnega škrata Nika. Zakaj prav nanj… boste vprašali? Zato ker oba odlikuje ljubek obraz in ljubeč nasmeh. Pustolovski duh in dobra volja. Predvsem pa ker sta se oba naučila, kako pomembno je izkoristiti vsak dan.

Nik živi v hiški na robu gozda, s svojima staršema.

Nedaleč stran pa živijo tudi njegova babica in dedek ter stric. Nik je vesel, da ima babico in dedka tako blizu. Veseli se dne, ko odraste in ju obišče že sam. Nik rad poje pesmice z vsemi, ki imajo čas in mu prisluhnejo. Ampak najraje pa prepeva s svojim stricem, saj ga on vedno nauči nekaj novega.

Nekega dne sta Nik in njegov stric posedala na vrtu. Stric je vprašal Nika: »Nik, ali ti povem zgodbo o gozdnem škratku?« »Ne« je rekel Nik, »škratov se bojim«. »Ampak to je prav poseben škrat«, je rekel stric. »To je gozdni škrat Nik«. Ko je Nik izvedel, da ima škrat enako ime, kot on sam, se je brž udobno usedel in radovedno prisluhnil stričevi zgodbi, ki je šla nekako takole…

Nekoč je živel gozdi škrat Nik. Škrat Nik se je rad potepal po gozdu, nabiral gozdne sadeže, gobe in rožice. Zelo rad je pomagal vsem prebivalcem gozda in jih razveseljeval. Kajti najsrečnejši je bil, ko je koga razveselil in nasmejal. Pel si je pesmice in se sproti izmišljeval besedila o stvareh in živalih, ki jih je srečeval. Vsi v gozdu so ga poznali in se mu vedno radi pridružili.

Nekega dne, se je škrat Nik sprehajal po gozdu, ko mu pride na pot zelena gosenica. Gosenica prijazno ogovori škrata in ga vpraša za pot. »Kam pa želiš priti?« jo vpraša Škrat Nik. »in ali si prepričana, da si lahko privoščiš dolgo pot?«. Škrat Nik je namreč vedel, da se bliža čas, ko se bo gosenica zabubila in spremenila v čudovitega metulja. Zato ji je škrat Nik svetoval, naj raje počaka. »Na bližnjem travniku se najej sočnih listov, da še malo zrasteš«. Prijazna gosenica se mu je zahvalila za tako pameten odgovor in se lotila kar najbližjega lista. Škrat Nik pa je nadaljeval svojo pot po gozdu.

Kmalu se je bil primoran zopet ustaviti. Tokrat ga je ogovoril prelepi metulj, z zelo znanim obrazom. Tudi on ga je vprašal za pot, tako kot poprej gosenica. Škrat Nik se je zmedel. »Saj sem bil samo na kratkem sprehodu v gozdu. Le kako se je prijateljica gosenica lahko tako hitro najedla in preobrazila v metulja?« Potem pa mu je prelepi metulj povedal, da sta se prvič srečala že pred enim tednom. Škrat Nik je namreč ob raziskovanju gozda pozabil na čas. Skupaj sta se nasmejala, zaželela drug drugemu srečo in odšla veselo vsak svojo pot, novim dogodivščinam naproti….

»Kaj misliš Nik« je Nika vprašal njegov stric. »Kaj se je gozdni škrat Nik naučil?«. Nik pa se je samo zasmejal in rekel: Škrat Nik se je dolgo potepal, a tega ni vedel. To pa zato, ker nam čas vedno hitro mine, ko se imamo lepo.«

Nik je isti dan razmišljal o času. Čas včasih leti kakor metulj, včasih pa se plazi kakor gosenica. In minute so tako dolge, leta pa kratka. Navadni ljudje razmišljajo kako bi potratili čas. Pametni ljudje, kot je bil škrat Nik, pa kako bi čas koristno izrabili.

In tako smo prišli do konca naše zgodbe o Niku, ki se je naučil, da je čas zlato. Mali Nik je zlato tudi za svoja starša, babico in dedka, ter vse ljudi, ki jim vsakodnevno privabi nasmeh na obraz in jih spomni, da je treba dodobra izkoristiti prav vsak trenutek dneva.